Univerzitetna knjižnica Maribor

Zgodovina Zbirke drobnih tiskov

Drobni tiski kot večja skupina neknjižnega gradiva niso tipično gradivo za tip univerzitetnih knjižnic. Drobni tiski so tudi nemalokrat prezrt posebni fond nacionalne kulturne dediščine, ki v fragmentih zaznamuje tako kulturno, zgodovinsko kot družbeno dogajanje v času svojega nastanka. Vključenosti v današnji fond Zbirke drobnih tiskov botruje zgodovinski razvoj knjižnice.
V zbirko drobnih tiskov so danes vključene večje skupine neknjižnega gradiva: drobni tiski kot so vabila, obvestila, koledarji, zgibanke, zloženke, plakati (lepaki) in voščilnice ter slikovno gradivo, kot so fotografije, razglednice in slike. V zbirko se uvršča netipično knjižnično gradivo po kriterijih: vsebine, vrste gradiva in njegove oblike. Po definiciji Zakona o obveznem izvodu publikacij, 2006 velja dikcija: »Drobni tisk je publikacija, ki obsega največ štiri strani (npr. razglednica, lepak ali plakat, prospekt, zgibanka, letak ipd.) ali publikacija, ki ima več strani, a je brez strnjenega besedila (npr. koledarji, katalogi, gledališki in drugi programi ipd.)« Gre torej za gradivo, ki ni tako običajno za tip visokošolskih knjižnic. Zbirka drobnih tiskov v UKM predstavlja izjemo. Njen nastanek je namreč tesno povezan z razvojem knjižnice, ki jo je spodbujala narodna zavest njenih ustanoviteljev. Zato si zasluži nekaj več besed.
Zametki zbiranja segajo v čas, ko je današnja Univerzitetna knjižnica Maribor šele začenjala živeti kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, ustanovljenim 1903 v Mariboru. Že l. 1928 zasledimo v Poročilu Zgodovinskega društva za l. 1927 podatek, da je društvo prejelo v dar tudi »nekaj manjših tiskovin in fotografij«. Obstaja pa domneva, da se je zbiranje pričelo že prej. Sprva se omenjeno gradivo ni ločevalo od ostalega knjižničnega fonda, saj ga ni bilo veliko. Z leti se je število enot večalo, skladno s tem pa je nastala potreba po njegovi ločitvi od ostalega gradiva, ki se je pričela uresničevati v letih po osvoboditvi. Tako se je neknjižno in neperiodično gradivo združilo v posebno organizacijsko enoto, imenovano Oddelek posebnih zbirk. Delo oddelka je bilo določeno s statutom knjižnice takole: »Oddelek posebnih zbirk obdeluje kartografsko in glasbeno gradivo, drobne tiske, grafiko in podobno gradivo ter izdeluje potrebne kataloge«. Uradno priznanje je oddelek dobil s sistematizacijo l. 1956 in je kot takšen deloval do l. 1965. Vse gradivo je obdelovala referentka te zbirke do upokojitve l. 1965. Po tem letu se je oddelek preoblikoval in s sklepom ožjega knjižničnega sveta prešel v Katalogizacijsko - klasifikacijski oddelek. Delo referentke se je razdelilo glede na vrsto gradiva med več referentov, ki so ob tem opravljali še druge naloge.
Zbirka drobnih tiskov se je pričela sistematično urejati in gradivo inventarizirati v ločene inventarne knjige po l. 1961. Tako je bila prva razglednica vpisana v svojo inventarno knjigo julija1961, sledile pa so ji še druge ločene inventarne knjige. Klasični listkovni katalog Zbirke drobnih tiskov ni bil vključen v glavni knjižnični katalog. Formirali so se samostojni listkovni katalogi Zbirke drobnih tiskov: abecedni imenski (za celotno zbirko) in dva ločena stvarna kataloga: predmetni katalog drobnih tiskov in predmetni katalog slikovnega gradiva. Ti katalogi so se dopolnjevali do leta 1997. Po tem letu se je pričelo gradivo pripravljati, razvrščati in urejati za obdelavo v računalniško podprtem vzajemnem katalogu (COBIB). Vključevanje bibliografskih zapisov slikovnega gradiva in drobnih tiskov v vzajemni katalog je zaživelo l. 2000. Obdelava v vzajemnem katalogu je namreč zahtevnejša in zahteva več časa v primerjavi z listkovnim katalogom. Klasični listkovni katalog zbirke je omogočal obdelavo gradiva po skrajšanih bibliotekarskih pravilih. Že v preteklosti je namreč obstajala dilema, kakšna je najbolj učinkovita in najbolj racionalna obdelava tega gradiva v knjižnicah. Prevladalo je mnenje, da je gradivo v zbirki smotrno obdelovati na krajši in hitrejši način. Za vsebinsko klasifikacijo se je izoblikovala interna vsebinska razdelitev za drobne tiske in interna vsebinska razdelitev za slikovno gradivo. Sčasoma je obdelava po skrajšanih bibliotekarskih pravilih postala nezadovoljiva pri podrobnejšemu iskanju gradiva. Listkovni katalogi so postali preveč omejujoči tudi v smislu geografske dostopnosti. Ker računalniško podprt katalog te pomanjkljivosti presega, se je pričela obdelava v vzajemnem katalogu. K tej odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da je mnogo drobnih tiskov in slikovnega gradiva, ki ga obravnavamo kot obvezni izvod, bilo v vzajemnem katalogu že obdelano.
V vzajemnem katalogu je danes katalogizacija drobnih tiskov in slikovnega gradiva enakovredna katalogizaciji monografskih publikacij. Vzajemni katalog omogoča še eno prednost. Samostojne bibliografske enote tega gradiva se obdelajo posamično, saj je ena fotografija, ena razglednica ali en letak ena samostojna bibliografska enota, posebni tip maske pa omogoča tudi obdelavo več fizično ločenih enot v t. i. zbirni zapis. Zbirni zapisi združujejo posamezne bibliografske enote, kadar le-te druži določena skupna značilnost, kot npr. posameznik, ustanova ali dogajanje. Gradivo ki v zbirko priteka po letu 2000 vključeno v lokalni katalog knjižnice ter vzajemni katalog slovenskih knjižnic v celoti, kar pomeni edinstvenost v državnem prostoru, saj zbirka prispeva bibliografske zapise za prav vse vrste gradiv: razglednice, slikovno gradivo, drobne tiske, koledarje, plakate, PKG. Bibliografski podatki o gradivu v so javno dostopni preko sistema COBISS/OPAC, za starejše gradivo pridobljeno pred letom 2000 pa še zmeraj v matičnih katalogih.
Zbirka drobnih tiskov je od skromnih začetkov z nekoliko enotami prerasla v zbirko, ki danes l. 2012 razpolaga z 155.137 (162.739) (Prvo število je število inventariziranih enot, drugo vključuje še ročno prištete fizične enote, ki se vodijo pod skupno inventarno številko) enotami drobnih tiskov in slikovnega gradiva. Vsekakor podatek, s katerim se velja pohvaliti, saj se kadrovska zasedba od l. 1965, ko je Zbirka drobnih tiskov pričela delovati kot samostojna zbirka, ni povečala. In to kljub dejstvu, da so se procesi v knjižničnem postopku organizacijsko spremenili in načini dela posodobili. Je pa v zadnjem desetletju zbirka pridobila samostojen prostor za obdelavo in izposojo ter nove razširjene lokacije v skladiščnih prostorih, ki jih gradivo zaradi neenotnih in včasih izredno velikih formatov zahteva. Že v letu 1998 pa se je v zbirki začelo s sistematičnim urejanjem in preverjanjem gradiva, ki poteka še danes. Leta 1999 se je pričela inventura gradiva, ki zajema preverjanje gradiva po katalogu in inventarnih knjigah, morebitno dopolnjevanje kataložnih listkov, ugotavljanje založenega ali napačno vloženega gradiva, ter urejanje gradiva v nove ščitne ovoje, kadar je to potrebno. Struktura gradiva v Zbirki drobnih tiskov je bila v letu 2011 reformirana in dodana ji je bila nova vrsta gradiva PKG - posebno knjižnično gradivo. V PKG se uvrščajo tiste publikacije, iz zakona ki obsegajo največ štiri strani in imajo obliko zloženke ali zgibanke ter katalogi, programi in informativne vsebine z manjkom strnjenega besedila. Kot arhivska knjižnica namreč UKM prejema nacionalni obvezni izvod, ki tematsko pokriva širše geografsko področje in doteka po Zakonu o obveznem izvodu publikacij (2006). Uveljavljeni Zakon o obveznem je na tem področju sicer odpravil dilemo, ali sploh hraniti tovrstni material ali ne, problematika povezana s količino in obliko gradiva, pa gotovo ostaja aktualna.
V Zbirko drobnih tiskov priteka gradivo: z nacionalnim obveznim izvodom, kot dar, z nakupom, kot obvezni izvod Univerze v Mariboru. Funkcija zbirke je trojna: arhivska, domoznanska in univerzna. Funkcije po kriterijih teritorialnosti pa naslednje: lokalna ali mestna (pokriva mesto Maribor (mariborenzija), subregionalna (pokriva področje primestja, širše okolice in naselij), regionalna (pokriva področje regije), nacionalna (obvezni izvod in merila kulturnega spomenika in kulturne dediščine).
Trenutno Zbirka drobnih tiskov organizacijsko deluje v formalnem okviru Enote za domoznanstvo in v nabavni politiki in prednostnem uvrščanju gradiva v zbirko, kot doslej sledi nalogam in vizije domoznanstva, da je hkrati prostor prepoznavaja ali raziskovanja dogajanja in dejstva iz življenja mesta in njegovih ljudi ter hranjenja materialne dediščine. Za vodenje in obdelavo ter posredovanje gradiva je v zbirki zaposlena ena višja bibliotekarka, odgovorna tudi za Kartografsko zbirko.